Mrazov skorš na Žalerjevi domačiji kraljuje že približno 200 let in je z 18 metri višine ter 102 cm debeline debla v prsni višini pravi gospodar. Naj se še dolgo ozira po kozjanskih gričih in s svojo lepoto in mogočnostjo razveseljuje obiskovalce. Zavod za gozdove Slovenije ga je leta 2011 razglasil za Drevo leta na Celjskem in ob tej priložnosti izdal poseben plakat in razglednico.
Še pred nekaj desetletji je bil skorš zelo pogosto “hišno” drevo, ki je kraljeval na dvorišču kozjanske domačije. Skorš je izrazito svetloljubno in toploljubno drevo, ki je razširjeno v vinorodnih območjih. Drevo skorša ima široko razraščeno krošnjo in temno rjavo razbrazdano drevesno skorjo. Neolistan skorš izgleda kot koroška tepka. Ko ozeleni z listi podobnimi jerebiki, ponosno razkrije, da je posebno, a žal tudi zelo redko in nepoznano divje sadno drevo. Plodovi skorša so okrogli in podobni drobnim hruškam ali jabolkom. Veliki so približno 3 centimetre in tehtajo 20 gramov. Plodovi so sprva zeleni, jeseni v času zrelosti se obarvajo rumeno ali rdeče, včasih so pegasti. Nezrele plodove si bomo zapomnili po okusu, ker imajo izrazito trpek okus, kar povzroča velika vsebnost fenola. Plodovi v polni zrelosti postanejo rjavi in se omedijo.
Plodove skorša uporabljamo za izdelavo marmelad in jih običajno primešamo jabolkam, hruškam in kutinam. Ker imajo plodovi veliko taninske kisline, čreslovin in antioksidantov, so skorševe plodove dodajali moštu ali vinu kot naravno sredstvo za zaščito in izboljšan okus omenjenih pijač. Posušeni plodovi skorša so zelo učinkoviti pri preprečevanju črevesnih bolezni. Danes zrele plodove običajno zmeljemo v drozgo in iz nje skuhamo sadno žganje z odlično in zelo značilno aromo.
Skorš je listavec in nima smole. Pa jo je vendarle imel, gospodarsko smolo namreč! Skorš je svojo pomembno vlogo v kletarjenju izgubil, ko so vinogradniki začeli uporabljati žveplo za preprečevanje motnosti in zagotavljanje trajnosti vina v poletnem času. V vinorodnih krajih je počasi izgineval, ker ima drobna pečka zelo slabo kaljivost. Klice skorša so zelo občutljive in ob napadu glivic propadejo, zato je vzgoja sadik iz semena zelo težavna. Stara mogočna drevesa ob zidanicah pa so imela »kolarsko smolo«, ker je les skorša izredno trd, žilav in težko cepljiv. Hkrati je les elastičen in lahek za obdelavo. Vse naštete lastnosti so najprimernejše za izdelavo vretena lesene stiskalnice. Kolarji so pri izdelavi nove stiskalnice bližnje skorševo drevo posekali, mladih drevesc gospodarji niso več posadili in tako je drevesna vrsta izginevala iz naših krajev.
