V idilični soteski potoka Kozarice, v Šibeniku pri Šentjurju, stoji pod visoko skalo mlin, ki  so ga zaradi tega nekoč imenovali Mlin pod pečjo.
Vodni mlin je dvonadstropna stavba z ohranjenimi mlevnimi napravami. Svojo redkost in izjemnost dokazujejo naprave, zlasti valjčni mlin, ki intaktno nakazuje na tehnološko stopnjo iz časa nastanka mlina. V mlinu je ohranjena vsa tehnologija, od preprostih mlinskih naprav do tehnologije mletja raznovrstnih žit, od tridesetih let prejšnjega stoletja, pa vse do moderne mlinske tehnologije sedanjega časa.
V posebnem prostoru mlina je na voljo historični pregled mlinarjenja družine Ferlež, tukaj se občasno odvijajo tudi razni dogodki ter prireditve. Mlin je razglašen za tehniški kulturni spomenik in je preurejen v muzej.
Med obiskom mlina vas lastnik Karol Ferlež skozi zanimive zgodbe popelje v zgodovino samega mlina in njegove okolice, seznani z izdelavo mlinskih kamnov v bližini, predstavi najnovejšo tehnologijo mletja žit za vsakdanji kruh in seznani z mlinarstvom kot eno najstarejših in najpomembnejših obrti. Ob ogledu mlina se seznanite in doživite tematiko  mlinarstva v slovenskem prostoru.

Zgodovina mlina
Začetki mlinarjenja na tej lokaciji segajo v 14. oz. v 15. stoletje. V analih je zapisano, da je mlin leta 1418 dobil v posest Mert Rifniški. Torej je bil tukaj mlin zgrajen že pred tem časom. Stari grajski mlin, ki je star preko 600 let še obstaja, v njem je sedaj nedelujoča kašarna za luščenje žita.
Zaradi širitve mlinarske dejavnosti je bil v naslednjih stoletjih poleg grajskega mlina postavljen še večji mlin. Menjavalo se je več lastnikov, leta 1896 ga je kupil Janez Ferlež. Od takrat naprej je mlin v lasti družine Ferlež.
Že pred 2. svetovno vojno so bili poleg mlinskih kamnov za mletje raznovrstnih žit v mlin vgrajeni valjčni stroji in tako je Ferležev mlin postal valjčni mlin. Leta 1939 so bila prvotna štiri vodna mlinska kolesa odstranjena in za pogon mlina sta bili zgrajeni dve vodni turbini tipa Francis. Leta 1953 je bil mlin temeljito rekonstruiran, zgrajen je bil silos za 90 ton žita, tehnologija mletja je bila posodobljena z dodatnimi valjčnimi stroji tako, da je kapaciteta mlina znašala 5 ton zmletega žita v štiriindvajsetih urah.
Leta 1960 je bil mlin nacionaliziran, nato pa leta 1994 z denacionalizacijo vrnjen družini Ferlež. Lastnik je postal Karol Ferlež. Mlin ob vrnitvi, zaradi iztrošenosti strojev in naprav ter slabega stanja stavbišča, ni bil več uporaben, obnova v smislu ponovnega zagona pa zaradi nerentabilnosti nesmiselna. Zaradi težnje po ohranitvi objekta in naprav je bil mlin  leta 1998 razglašen za tehnični kulturni spomenik.
Izdelan je bil konservatorski načrt celotnega mlina. Leta 2000 so se pričela obnovitvena dela na stavbišču, v naslednjih letih so sledila še restavratorska dela na strojih in napravah. Zaradi pomanjkanja sredstev obnova še ni popolnoma dokončano, kljub temu si je mlin z njegovo zanimivo mlinsko tehnologijo že mogoče ogledati.

Okolica
Idilična lokacija soteske potoka Kozarice nudi mnogo zanimivosti. V neposredni bližini mlina je vidna sled, kako so pred več kot 600 leti direktno  iz žive skale izklesali par mlinskih kamnov, ki sta nato služila za mletje žita v tukajšnjem mlinu.
Ob vznožju Rifnika, nasproti Ferleževega mlina, so množično klesali in izdelovali mlinske kamne. Tukajšnji  badenijski apnenčev kremenov konglomerat je bil namreč najbolj primeren za izdelovanje črnih mlinskih kamnov za mletje rži. Zato se ta kamnina imenuje »rženjak« (starost med 13 do 15 milijonov let).
Iz te kamnine so tukajšnji domačini nekaj sto let v velikih delavnicah organizirano izdelovali mlinske kamne. Njihovi izdelki so bili zelo priznani, saj so jih prodajali širom habsburške monarhije. Domnevno je bil pod Rifnikom eden največjih kamnolomov (mlinski pruh) za izdelovanje mlinskih kamnov v nekdanji Avstro Ogrski monarhiji. Ta obrt je bila zelo donosna in je prinašala dober zaslužek številnim veščim izdelovalcem tega, za tiste čase zelo pomembnega, prodajnega artikla. 
Okolica Ferleževega mlina je redka, če ne celo edina destinacija v Evropi, kjer je mogoče na eni sami lokaciji videti in doživeti tisto, kar je bilo za obstoj človeštva najbolj pomembno: »S KAMNOM DO KRUHA«.
V načrtu je ureditev poti z imenom »Mlinarska pot po sledeh klesanja mlinskih kamnov pod Rifnikom«.

Dostop:

• z avtom: 2 km od Šentjurja, skozi podvoz pod železniško progo proti Rifniku (za avtobuse obvoz),
• z vlakom: z železniške postaje Šentjur, od koder je 20 min peš hoje.

Odprto:
Po predhodnem dogovoru.

Informacije:
Karol Ferlež, telefon 041 624 779; e-mail: karol@kfm.si
TIC, telefon 03 749 25 23, 041 660 091, e-mail: tic@turizem-sentjur.com