Februarja je bilo na Ljudski univerzi Šentjur predavanje univerzitetne diplomirane psihologinje Alenke Tacol, ki je spregovorila o starih starših in vzgoji vnukov. Predavanja je LU pripravila okviru projekta Mozaik mladosti in izkušenj, ki ga financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Na začetku je slušateljem predstavila otrokov pogled – kakšni so stari starši v očeh svojih vnukov. Ker se iz generacije v generacijo spreminjajo tudi družinske vloge, je spregovorila tudi o starih starših nekoč in danes ter o razlikah med očetovimi in materinimi starši, ki se pojavljajo v nekaterih družinah.

Med starimi starši obstajajo stereotipi in razlike, pri čemer je potrebna pozornost, da je vsega prava mera in da vzgajanje ne gre v smer pretiranega razvajanja. Vse preveč je starih staršev, ki se preveč žrtvujejo in imajo vlogo »služabnikov« brez pravic, zato so imeli vsi možnost slišati, kako pomembna je pravica do lastnega življenja. Stari starši naj ne bi bili nezmotljivi, posesivni, preveč kritični ali pretirano razvajajoči …

Za dobre medosebne odnose se je treba naučiti aktivnega poslušanja in odkritega pogovarjanja z vsemi družinskimi člani. Ob tem je treba biti pozoren na kazni, nagrade, kritike in pohvale. Številne pohvale pa so sledile tudi predavanju, slušatelji so bili pripravljeni še ostati, zato je sledil pogovor, ki so ga z vprašanji začeli že med predavanjem.

Tacolovo so 7. marca gostili tudi na Osnovni šoli Dramlje, kjer je v okviru istega projekta pripravila predavanje Kako se pogovarjati z otrokom, da prevzema svoje odgovornosti.

Starši so se lahko prepoznali v marsikaterem primeru vzgojnih prijemov, ki jih je opisovala predavateljica. Pri tem jih je opozorila, na kaj morajo biti pozorni, da bi bili pogovori med družinskimi člani odkriti in uspešni: se poskušajo vživeti v sogovornika, so potrpežljivi, mirni, ne segajo v besedo, ne kritizirajo, ne dajejo nasvetov, postavljajo verbalne odzive, podvprašanja, prepoznavajo nebesedne znake … Kritizirajo lahko vedno le dejanja, ne osebnosti in pri tem omogočajo otroku, da napake popravi. Otrok ne posluša dolgih navodil, ne prisluhne predavanju, zato mu je treba dati jasna in kratka navodila, nato pa od njega zahtevati, da pričakovanja izpolni in za dejanja prevzame odgovornost.

Obilica literature, revij in nasvetov pogosto spravi starše v dvome, ali ravnajo prav ali ne. Lepo je bilo slišati, da je treba verjeti v svoje odločitve in le zaupati v svojo zdravo presojo. Starši so tako odhajali z roditeljskega sestanka ne le z novimi znanji na področju vzgoje, ampak tudi z vedenjem, da je pri tem treba verjeti vase in v prave vrednote.