Upravna ureditev občine Šentjur skozi zgodovino

 Upravno ureditev občine Šentjur skozi zgodovino je pripravil Jože Rataj iz Pokrajinskega muzeja Celje.

Vsebina:

1. Od marčne revolucije do konca druge svetovne vojne

2. Obdobje po drugi svetovni vojni

3. Obdobje med leti 1952 do 1963

4. Občina Šentjur pri Celju med leti 1963 do 1991

Od marčne revolucije do konca druge svetovne vojne

Po marčni revoluciji leta 1848 in ukinitvi zemljiških gospoščin so leta 1850 nastale občine kot nova oblika lokalne uprave na območju cesarstva. Formalna zakonodaja je temeljila na osnovi zakona, ki ga je obravnaval državni zbor v Kromĕřižu in ga je vlada izdala skupaj s cesarskim patentom 7. marca 1849. Za uveljavitev novega zakona je bilo potrebno preurediti nekdanja glavarstva. Celjski okrajni glavar in guberialni svetnik Janez Nepomuk Schmelzer je že 17. februarja 1850 izdal okrožnico, v kateri navaja nove občine. Te so na podlagi zakona označevali kot krajevne občine ali županije, včasih pa v časopisju poimenovane kot srenje. Občine, ki so nastale na ozemlju današnje občine Šentjur leta 1850 so bile naslednje: sv. Ahac, Šent Ilj, št. Jur pod Rifnikom, Kostrivnica pri Planini, Loka, Velka Ponikva, šent Primož, sv. Rozalija, Slivenca, sv. Uršula, šent Vid, Žusem. Te so se v naslednjih desetletjih sicer spreminjale, a navezanost na nekdanje zemljiške posesti in katastrske občine je ostala. Štajerski občinski zakon je 2. maja 1864 določil delovanje novih občin. Po njem se je dejavnost občinskega vodstva delila na samostojni in preneseni delokrog. V krog samostojnega so spadale zadeve lokalnega značaja, k prenesenemu pa tiste, ki so bile splošne in jih je občina izvajala za državo. Občina je svoje delo opravljala po voljenih organih, ki so jih sestavljali: občinski predstojnik (župan), občinski odbor ter občinski svetovalci.

Izvršilna oblast je postal župan s pomočjo tajnika in sla, ki je bil hkrati tudi občinski redar. Manjše občine niso imele svojih tajnikov, zato je pisarniške posle vodil župan sam ali pa tajnik, ki je to delo opravljal za več občin. Občinski odbor so sestavljali izvoljeni občinski odborniki. Volilno pravico so v tem času imeli le tisti prebivalci, ki so plačevali določen direktni davek od nepremičnin ali obrti. Poleg teh so imeli volilno pravico še duhovniki, učitelji, odvetniki, notarji in uradniki, ki niso bili v občinski službi. Volilci so se delili v dva razreda ali kuriji, določeni glede na višino direktnega davka. Izvolili so občinske odbornike, katerih število je bilo od 12 do 30, odvisno od velikosti občine. Odborniki so izvolili predstojnika – župana in najmanj dva svetovalca. Mandat občinskih organov je trajal tri leta, vendar ni bilo limitirano število mandatov. Vzdrževanje občin je potekalo z dohodki od neposrednih in posrednih davkov. Takšna upravna ureditev občine je ostala skorajda do konca monarhije leta 1918.

Po razpadu AO monarhije leta 1918 se situacija na področju občin ni bistveno spremenila. Na prvih občinskih volitvah po nastanku Kraljevine SHS, ki so potekale 26. aprila 1921, je bila podobna situacija kot na skupščinskih volitvah jeseni 1920, saj so bili izvoljeni odborniki razporejeni po listah političnih strank. Vrsta sprememb je doletela občine šele po letu 1929, ko so v občine uvajali posebne odseke. Takšna občinska ureditev se je ohranila vse do druge svetovne vojne, ko je bila vzpostavljena nemška občinska oblast

na začetek