Mestna skupnost Šentjur

Sedež:
Mestni trg 5
3230 Šentjur

Uradne ure: ponedeljek 9.00—12.00, sreda 14.00—16.00

Telefonska številka/telefaks: (03) 749 27 73

Elektronska pošta: kssentjurmesto[@]siol.net

Spletna stran: www.ks-sentjurmesto.si 

Tajnik: Gorazd Bebar

Mobilni telefon: 041 651 773

Elektronska pošta: gorazd.bebar.ks[@]gmail.com

Člani Sveta Mestne skupnosti Šentjur

• (predsednik) JOŽE ŠTIGLIC, roj. 1/1/1942, naslov: Ljubljanska cesta 23, Šentjur,
• (podpredsednik) ZDENKO HORVAT, roj. 7/1/1949, naslov: Ulica Franja Malgaja 35, Šentjur,
• MARJAN BOHORČ, roj. 21/1/1973, naslov: Ulica Dušana Kvedra 44, Šentjur,
• SAŠO CVEK, roj. 26/12/1965, naslov: Ulica talcev 6, Šentjur,
• ROBERT GAJŠEK, roj. 1/4/1959, naslov: Romihova 6, Šentjur,
• JURE GODLER, roj. 28/1/1974, naslov: Pod Vrbco 20a, Šentjur,
• ANTON JANČIČ, roj. 25/11/1944, naslov: Ulica skladateljev Ipavcev 31a, Šentjur,
• MIRA JAZBEC, roj. 3/6/1964, naslov: Ulica Dušana Kvedra 38, Šentjur,
• MATJAŽ KOVAČIČ, roj. 21/7/1970, naslov: Kameno 4, Šentjur,
• MILAN KRISTAN, roj. 28/4/1949, naslov: Cankarjeva ulica 9, Šentjur,
• LAURA LAJH RAUTER, roj. 19/11/1976, naslov: Ulica 1. celjske čete 34, Šentjur,
• BRANKO OSET, roj. 5/5/1954, naslov: Pod Vrbco 17a, Šentjur,
• LOVRO PERČIČ, roj. 15/2/1974, naslov: Pešnica 8, Šentjur,
• JURE RAZTOČNIK, roj. 22/6/1977, naslov: Cesta Kozjanskega odreda 10a, Šentjur,
• VILJEM ROMIH, roj. 4/5/1942, naslov: Ulica Toneta Seliškarja 5, Šentjur,
• DARJA ŠKORC, roj. 14/3/1977, naslov: Ulica talcev 21, Šentjur,
• MATJAŽ ŽMAHAR, roj. 4/8/1970, naslov: Kameno 24, Šentjur.

Prebivalstvo po ulicah in naseljih

Vir: Centralni register prebivalcev Republike Slovenije. Stanje na dan 1. 10. 2008

Ekološki otoki

Cesta Miloša Zidanška 8 - ob garažah

Cesta Miloša Zidanška 9 - ob garažah

Cesta na Brdo - pri križišču za novo naselje

Cesta na Kmetijsko šolo - pri igrišču ŠC Šentjur

Cesta na Kmetijsko šolo - pri vrtnariji ŠC Šentjur

Cesta Valentina Orožna - ob ograji hotela

Cesta Valentina Orožna 9—10 - ekološki otok

Gajstova pot - pri transformatorju

Kameno - pri cerkvi na Botričnici ob cesti Kameno—Botričnica

Kolodvorska ulica - pri Koželj

Ljubljanska cesta - nasproti radijske postaje

Na Lipico - ob ograji športnega parka

Pešnica - križišče ulic Na Lipico-Pešnica

Pod Vrbco - stara čistilna naprava

Ulica I. celjske čete

Ulica Dušana Kvedra 34 a - nasproti bloka

Ulica Dušana Kvedra 40 - ob gostišču

Ulica Dušana Kvedra - med vrtcem in občino

Ulica Franja Malgaja - križišče z ulico Franja Žagarja

Ulica skladateljev Ipavcev 2 - pri osnovni šoli

Ulica skladateljev Ipavcev - Zgornji trg, med gostiščema

Predstavitev območja KS

Ne le na Slovenskem, temveč tudi širše ni mnogo krajev, ki bi rasli iz tako davnih korenin kakor Šentjur. Vse do mlajše kamene dobe nazaj segajo sledovi človekove kulture na Rifniku in v dolini pod njim. Za antično kulturnost je na slovenskih tleh sploh težko najti prostor, ki bi na prepihu časov vseskozi poseljen obstal toliko časa kakor naselbina na rifniškem vrhu, ki je vztrajala tako v klasični cesarski kot zgodnjekrščanski eri ter zapustila odlične spomenike: sloviti kip Druza Germanika za klasiko in eno najstarejših izpričanih krščanskih svetišč pri nas za krščanstvo.

Gospostvo na Voglajni, ki je bilo od leta 1025 posest grofov Breško-Seliških in od 1072 krških grofov, je vse do delitve na dve gospostvi okoli leta 1640, ki pa sta se 1771 spet združili, predstavljajo posvetno organizacijo šentjurskega področja v srednjeveškem in novoveškem fevdalizmu. Obvladovali so ga štirje, morda pet gradov: Anderburg, Rifnik, Blummenstein in Blagovna (negotov je Šibenik), v katerih zavetju je zraslo naselje okoli cerkve svetega Jurija, ki je omenjena 1340. leta kot novogradnja na mestu starega svetišča, požganega v bojih za vovbrško dediščino. Prvotni božji hram naj bi imel mitične začetke v kapelici, postavljeni na skalo nad dolino, v kateri je bilo legendarnih časih jezero s krvoločnim zmajem, ki ga je ugonobil sv. Jurij: v slavo in čast te zmage Dobrega nad Zlim je zrasla najprej kapelica in nato še cerkev, okoli katere je 1384. leta omenjen trg, naselje v dolini pa je že 1381 izpričano kot Dolenja vas. Leta 1400 dobi trg od grofov Celjskih pravico do davkov prostega nedeljskega tržnega dne, 1466 mu je podeljena še pravica do letnega sejma. Zaradi turške nevarnosti zraste po letu 1479 okoli cerkve tabor, kar dokazuje na eni strani življenjska moč naselja, na drugi pa tudi pomen in dobro izbrano lego.

Od 1496. leta je v Šentjurju izpričana vikariantna župnija, potem ko se je kraj izvil izpod cerkvene pristojnosti prafare Ponikva. 1539. leta je bil trgu podeljen grb, dobi pa tudi izredno lep srebrn pečatnik z likom svetega Jurija na konju in napisom ter pravico do nižjega sodstva.

Leta 1635 je bil trg v slovenskem kmečkem uporu oplenjen, 1759 in 1808 pa je pogorel. V letih 1708 in 1721 je bila postavljena sedanja cerkev, v 1780 tudi župnišče. Od 1769. leta obstaja v Šentjurju ljudska šola: 1909 se je preselila v veliko neorenesančno poslopje na prehodu iz Gornjega v Spodnji trg, ki je naslednik Dolenje vasi. Po več požarih v začetku 19. stoletja je Gornji trg dobil sedanjo klasično arhitektonsko podobo, ki je pozneje vzpodbudila ustvarjalne načrte dveh pomembnih arhitektov: domačina Ivana Pečnika, ki je delal pretežno na Dunaju, in slovenskega arhitekturnega genija Jožeta Plečnika, ki je preurejal najznamenitejšo šentjursko hišo, rojstni dom doktorjev Alojza, Benjamina in Gustava Ipavca iz okolice leta 1760.

Šentjur je bil v klasični parlamentarni dobi med letoma 1861 in 1929 politično nenavadno razgiban: bil je pravcata slovenska trdnjava, v slovenski politiki pa sta se uveljavila v času Avstrije posestnik z Blagovne Hugo vitez Berks, poslanec v dunajskem državnem zboru, in v dneh Kraljevine SHS Josip Drofenik, vodja štajerske izpostave Samostojne kmetijske stranke ter poslanec ustavodajne skupščine kraljestva v Beogradu.

Zavoljo odločnega slovenskega stališča šentjurske trške in okoliške občine so štajerski Slovenci ravno v Šentjurju postavili svojo kmetijsko šolo, prvo slovensko strokovno šolo na Štajerskem (odprta 1910. leta). V času celjske krize, ki je napovedovala začetek somraka habsburške monarhije, je bil Šentjur nekaj časa v igri kot sedež slovenske gimnazije, vendar se je občina tej časti zavoljo pomembnosti Celja za slovenstvo odpovedala. V dneh deklaracijskega gibanja ob koncu prve svetovne vojne je bil v Šentjurju velik shod, na katerem je govoril narodni voditelj dr. Anton Korošec. Od tod je odšel leta 1918 branit slovensko Koroško Franjo Malgaj; tu je tudi bil rojen poveljnik slovenske vojske v času II. svetovne vojne general Kveder.

1846. leta je Šentjur dosegla Južna železnica, ki ga je na moderen način povezala s svetom. Trg se je sorazmerno hitro krepil: 1820. leta je premogel 39 hiš s 195 prebivalci, 1869 že 69 hiš s 368 ljudmi in 1910. leta 86 hiš s 405 prebivalci. V drugi polovici 19. stoletja se ob tradicionalnih obrteh razvija žagarsko podjetništvo, ki po letu 1918 prerase v pravo industrijo.

Toda največ je Šentjur dal kulturi: tu sta službovala kot župnika pesnik Jožef Hašnik in tako rekoč poklicni rodoljub Davorin Trstenjak, tu se je rodil vodilni slovenski štajerski sadjar in prosvetitelj Dragotin Ferdinand Ripšl, iz najbližje okolice Šentjurja je tudi pesnik Valentin Orožen. Od tod je odhajal v letih med 1880 in 1900 na zmagoslavne turneje po celi Evropi vse do carskega dvora v Sankt Peterburgu znameniti Prvi avstrijski damski kvartet, ki je ponesel v svet slovensko pesem; tu so se rodili štirje skladatelji, bratje Alojz, Benjamin in Gustav Ipavec, ki so jih sodobniki šteli v slovenski glasbi za tisto, za kar so v poeziji Prešerna, in Gustavov sin Josip, avtor prvega slovenskega baleta Možiček, ki mu je libreto za opero Princesa Vrtoglavka napisala nemška pisateljica z Blagovne Mara pl. Berks. Gustav in Josip sta tudi na daleč sloveča očesna zdravnika, kakor že Gustavov oče, padar Franc Ipavec, Benjamin, ta slovenski Schubert, pa je bil primarij bolnišnice sv. Ane v Gradcu ter podpredsednik štajerskega zdravniškega društva. Šentjur so tedaj obiskali ob cesarju Francu Jožefu tudi takšni odličniki duha, kot so Johannes Brahms, Alexander Zemlinsky, Wilhelm Kienzl, Oskar Nedbal in Joseph Marx; skratka za čas županovega cesarskega svetnika dr. Gustava Ipavca in neposredno za njim je kraj doživel svoj vrhunec in je bil povsem vpet v tokove ne le slovenske, temveč tudi evropske kulturnosti. Ob uspešnem pevskem zboru in dokaj zgodaj organizirani požarni obrambi je premogel celo svoj humoristični list, nekaj let pa je vzdržal tudi gledališko družino. V Šentjurju je bil rojen tudi dr. Rudolf Dobovišek, pisec gledaliških uspešnic lažjega žanra v tridesetih letih, sicer eden voditeljev Narodnosocialistične stranke in pozneje tudi slovenskega dela Združene opozicije.

Na širšem šentjurskem območju ne moremo tudi mimo Kalobja in njegovega slovitega rokopisa, najznamenitejše zbirke poezije slovenskega baroka, ter Mihaela Zagajška, še pred Vodnikom prvega slovensko pišočega slovničarja našega jezika, in na drugi strani ne mimo na Slomu rojenega škofa Antona Martina Slomška, čigar kulturna in verska misija med slovenskim narodom se more primerjati edino še s Trubarjem.

Za mesto je bil Šentjur oklican v oktobru 1990. Njegov grb je posnet po grbu trga na pečatu iz leta 1539. Motiv grba je tudi na mestnem praporu.
Šentjur je v tretjem tisočletju urejeno mesto, občinsko in kulturno središče Občine Šentjur. Sestavljata ga dve krajevni skupnosti in sicer Šentjur- mesto in Šentjur - Rifnik . Šentjur – mesto je razdeljeno na VI. mestni četrt s 4.500 prebivalci. Mesto je tudi industrijsko središče z mnogimi firmami in podjetji kot so Alpos, Bohor in ostale.

Šentjur je z višje in visokošolskim študijem na Šolskem centru Šentjur postal tudi študijski center. V mestu sta dve osnovni šoli, Osnovna šola Franja Malgaja in Osnovna šola Hruševec Šentjur.