Krajevna skupnost Planina pri Sevnici

Sedež:

Planina pri Sevnici 37

3225 Planina pri Sevnici

Uradne ure: sreda 17.00—19.00

Telefon: (03) 579 11 44

Elektronska pošta: ksplanina@siol.si
Spletno mesto: www.ksplanina.si

Tajnik: Martin Luskar

Mobilni telefon: 041 800 473

Člani Sveta krajevne skupnosti:

• (predsednik) RIHARD STOPINŠEK, roj. 23/8/1958, naslov: Planina pri Sevnici 62a, Planina pri Sevnici, 
• DARKO BOBEK, roj. 12/4/1974, naslov: Planina pri Sevnici 27, Planina pri Sevnici,
• DAMIJAN DOLAR, roj. 14/3/1973, naslov: Golobinjek pri Planini 3a, Planina pri Sevnici,
• BORIS GRAČNAR, roj. 7/8/1965, naslov: Tajhte 4a, Planina pri Sevnici,
• DAMJAN GRAČNAR, roj. 19/1/1978, naslov: Podpeč pri Šentvidu 6, Planina pri Sevnici,
• JURIJ HLADIN, roj. 28/2/1964, naslov: Planinski Vrh 10, Planina pri Sevnici,
• CIRIL METOD KOVAČ, roj. 3/9/1966, naslov: Loke pri Planini 11, Planina pri Sevnici,
• (popredsednik) IVAN KOŽELJ, roj. 20/6/1958, naslov: Podvine 8, Planina pri Sevnici,
• MILAN SEHUR, roj. 21/9/1966, naslov: Prepretno 17, Planina pri Sevnici,
• LUDVIK TONJKO, roj. 17/10/1964, naslov: Planina pri Sevnici 83, Planina pri Sevnici,
• ROMAN ZALOKAR, roj. 18/6/1967, naslov: Podpeč nad Marofom 11, Planina pri Sevnici.

 Prebivalstvo po naseljih

Vir: Centralni register prebivalcev Republike Slovenije. Stanje na dan 31. 10. 2010

Ekološki otoki

Planina pri Sevnici - pri avtobusnem postajališču

Planina pri Sevnici - pri stavbi krajevne skupnosti

Planinska vas - pri avtobusnem postajališču

Šentvid pri Planini - nasproti gostišča

Predstavitev območja KS

Trg Planina

Imena gradu in trga Planina so se v zgodovini nenehno spreminjala. Verjetno je bilo nemško ime Planine - Montpreis izpeljanka iz latinskega oziroma starega romanskega imena, ki se je nato ohranilo v nemški obliki (Montparies, Montparis, Montpreis).

Planina se prvič omenja leta 190 kot vinogradna vas, leta 1345 kot trg, leta 1588 pa kot trg z obzidjem. Leta 1494 so Planino opustošili Turki. Leta 1646 je kuga na Planini in njeni ozji okolici zahtevala tisoč žrtev. V spomin na ta dogodek so postavili kamniti steber v Visočah. V letih 1515, 1573, 1635, in 1790 so bili na Planini večji oziroma manjši kmečki upori. Požari so trg večkrat uničili, zadnji večji požar je bil leta 1944.

S Planine je tudi znana glasbena pedagoginja in operna ter koncertna pevka Jeanetta Foedransberg (1885-1965) ter Ana Wambrechtsammer (1897-1933), nemška pisateljica slovenskega porekla, ki je pokopana na Planini in ima spominsko ploščo na rojstni hiši v trgu Planina.

Grad Planina

Planinski grad lezi na 33 metrov visokem strmem skalnatem grebenu nad trgom. Graditi so ga zaceli v 10. ali 11. stoletju, dogradili pa so ga verjetno v 12. stoletju. Prvič ga omenjajo listine leta 1190, ko so bili njegovi lastniki Krški škofje oziroma Vitezi Planinski. V 13. stoletju so bili lastniki gradu Ostrovrharji (1249), v 14.stoletju pa Celjski grofje (1345-1456). Nato je grad prešel v last raznim deželnim knezom in najemnikom, med katerimi so bili najbolj znani Mosconi (1588-1768) in Protazi (1823). Leta 1884 so gradu sneli streho in je tako postal razvalina ter se je kot tak deloma ohranil vse do danes.

Večkrat so ga prezidali in dozidali. Jedro gradu je romansko (del severne, vzhodna in zahodna stran), južna stena pa je gotska. Na severni steni je mogoče opaziti zanimivo zidavo v obliki ribje kosti, značilno za antiko oziroma rano romaniko. Grad je bil grajen kot podolžno oblikovano poslopje - palacij z velikimi kletmi, v dveh nadstropjih in velikimi podstrešnimi prostori. Na zahodnem delu, ob vhodu, je stal visok okrogel stolp, na severu, 100 m vstran, pa je bil se en stolp, ki je ščitil staro dovozno cesto na grad. Obzidje je varovalo grad na zahodni, severni in vzhodni strani.

Ana Wambrechtsammer

Rojena 4.7.1897 na Planini, kjer je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo pa v Celju in Mariboru, kjer je zaradi bolezni končala samo dva letnika učiteljišča. Službovala je kot postna uradnica na Zgornjem Štajerskem. Umrla je 1933. leta v Gradcu, pokopana pa je v rojstnem kraju na Planini. Že z osemnajstimi leti je začela z literarnimi poskusi in se kmalu razvila v nemško pisateljico. Toda nemški je bil samo njen jezik, duh, ki njena pisateljska dela preveva, snovi, ki jih oblikuje, pa so slovenske. Večina njenih del se godi na slovenskih tleh, na Planini in njeni okolici, kjer je bila rojena in kamor je redno prihajala na oddih. V nemščini je napisala več zelo znanih del. Zelo znan je njen roman "Danes grofje celjski in nikdar več". V slovenščini je napisala dvoje črtic: "Gospod prefekt" in Gospodič Jurij", zgodovinsko igro "Za staro pravdo" in "Kroniko planinskega trga in gradu". Mnogo je tudi prevajala iz slovenščine v nemščino.
 

Vsa njena dela pričajo o resničnosti njenih besed, ki so jih njeni rojaki Planinčani dali vklesati v spominsko ploščo na njeni rojstni hiši: "ne iz častihlepnosti, temveč samo iz ljubezni do nase Planine, nase ožje domovine, ki je meni najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu"

Več o Ani Wambrechtsammer

Sakralni spomeniki na Planini

Najpomembnejši sakralni spomeniki so:

• cerkev Sv. Marjete v trgu na Planini,sezidana leta 1357 v gotskem slogu, del cerkve dozidan in prezidan kasneje.
• cerkev Sv. Vida v Šentvidu, sezidana leta 1452 v gotskem slogu, dozidana deloma v 18. stoletju
• cerkev Sv. Kriza, zgrajena leta 1585 na vzpetini vzhodno od Planine, kjer je stal nekoč kriz kot spomin na padle domačine v bojih s Turki leta 1474.
• cerkev Sv. Miklavža v Planinski vasi, izvira iz 15. stoletja, prvic je omenjena leta 1536, dozidana v 18. in 19. stoletju.
• kužno znamenje v Visočah, 2 km zahodno od Planine, spomenik pozidan kot kapelica s štirimi lesenimi krizi kot spomin na kugo iz leta 1664
• Marijina kapela v Podlogu
• Cerkvica v novogotskem slogu, zgrajena leta 1869, kapelice križevega pota,pozidane 1801, ki vodijo do cerkvice Sv. Kriza.

NOB na Planini

Že prvo leto vojne je tod delovala I. celjska četa. Preko teh hribov in globač se je prebijal I. štajerski bataljon, kozjanska četa, kozjanski bataljon, kozjanski odred ter končno legendarna XIV. divizija. Sredi tega ozemlja se je, pa čeprav ne dolgo, sirilo svobodno Kozjansko (od 18. avgusta 1944 do 10. decembra 1944), ki ga je izbojeval kozjanski odred.

Po osvoboditvi Planine, avgusta 1944, je v kraju in v Šentvidu pričela delovati partizanska šola, v tem času je nastal tudi pevski zbor na Planini. Na partizanskem mitingu v Šentvidu je nastopila okrožna igralska skupina s Klopčičevo enodejanko "Mati". Takrat so na Planini ustanovili tudi "Dom ljudske prosvete" s knjižnico in čitalnico, vaško godbo in vaškim odrom. V tem času je na Netopirju v Bohorju nastala večja partizanska bolnica, ki sta jo vodila dr. Adolf Drolc in dr. Pogrujc.
Literatura: Planina skozi čas (publikacijo je izdalo Turistično društvo Planina pri Sevnici leta 1981).

Posebnosti arhitekture na Planini

Na področju Planine prevladuje alpsko-panonska oziroma subpanonska oblika stavbarstva. To so lesene hiše, ometane z blatom in s slamnato streho somernega tipa z osrednjo vežo, ki ima v podaljšku črno kuhinjo, levo in desno pa sta mala in velika izba ter kamra. Oprema je preprosta, najbolj je značilna lončena peč ob vratih s klopmi ob njej. V višjih legah pa so manjše hiše nadkletnega ali nadhlevnega tipa. Dandanes so ohranjeni le še redki primerki tovrstne arhitekture.

Arheološke značilnosti Planine

Arheološko je področje Planine zelo zanimivo, saj so tod našli več bogatih naselij iz pozne antike (Gradec na Praprotnem). Prvi sledovi naseljenosti sežejo v mlajši paleolitik in neolitik, kar potrjuje najdba predzgodovinske kamnite sekire v Šentvidu pri Planini. Na rimsko ali poromanjeno prebivalstvo v teh predelih opozarjajo tudi številne najdbe novcev iz drugega stoletja z upodobljeno glavo Marka Avrelija (v bližini gradu, Fužine, Vejice).

Turška lipa

Kolikor vemo, je bila lipa za gradom posajena v času, ko so Planino napadli Turki. V bitki so jih planinski graščaki premagali, ubit pa je bil tudi turški poveljnik. Na mestu kjer so ga pokopali so posadili lipo. Tako se ta lipa imenuje turška lipa

Legenda o zidanju planinskega gradu

Grad naj bi zidale velikanski ajdi in na koncu gradnje sta vzeli največji kamen v obliki nakovala in ga postavit na tla tako, da ga nihče več ni mogel izruvati.