Gustav Ipavec 1831-1908

Deveti potomec šentjurskega ranocelika Franca Ipavca je bil Gustav. Rodil se je 15. avgusta leta 1831. Prav tako kot njegov starejši brat Benjamin je že v mladosti vedel, da bo postal zdravnik. Po končanem študiju na Dunaju in v Gradcu se je vrnil v rodni kraj in nadaljeval očetovo zdravniško prakso. Življenjske razmere v drugi polovici 19. stoletja so bile v Šentjurju zelo težavne, toda spremembe po revolucionarnem letu 1848 so tudi podeželskemu kraju na štajerskem obetale boljše čase. Večinski prebivalci so bili bolj ali manj siromašni in zanemarjeni kmetje, lokalno inteligenco pa so predstavljali župnik, kaplan in učitelj, premožno elito pa nekaj trgovcev, obrtnikov in gostilničarjev. Leta 1851 so odprli pošto, to pa je bilo tudi vse, kar je v tistih letih cesarska oblast naredila za izboljšanje življenja v Sv. Juriju. Le železnica je ljuem omogočala stik z velikim svetom, vendar so ljudje zelo malo potovali.

Mladi zdravnik Gustav Ipavec se je specializiral za očesne bolezni, da bi čimbolj dosledno nadaljeval očetovo poslanstvo. Poročil se je s Karolino Amon iz Laškega in si nasproti rojstne hiše zgradil prostorno vilo, ki jo je potreboval za svojo veliko družino, pa tudi za opravljanje poklica.

Še posebej imeniten prostor v hiši Gustava Ipavca je bil zlati salon s klavirjem, kjer je sprejemal ugledne goste, med njimi svetovno znana skladatelja Johannesa Brahmsa in Wilhelma Kienzla ml.

Njegova žena je skrbela predvsem za otroke, ki so drug za drugim prihajali na svet. Del družine sta bili še Gustavovi sestri Amalija in Marija. Leta 1869 je bil Gustav izvoljen za župana občine Sv. Jurij in je na tem položaju vztrajal skoraj do konca 19. stoletja. Tistega leta je imel trg Šentjur 62 hiš s 368 prebivalci. Ljudje so mu zaupali in ga spoštovali. Gustav je bil velik rodoljub, zaslužen za to, da je bil Šentjur v njegovem času trdnjava slovenstva.

Že leta 1855 je Gustav v Šentjurju ustanovil mešani pevski zbor, leta 1859 pa je skupaj z bratom Benjaminom in pesnikom Dragutinom Ferdinandom Ripšlom izdal Pesmarico za kratek čas. Postal je mentor Prvega avstrijskega damskega kvarteta, sestavljale so ga njegove nečakinje sestre Čampa, ki so njegove melodije ponesle v svet. Poleg številnih zborovskih skladb je napisal tudi edino klavirsko skladbo Kadrilijo (četvorko) in veliko kantato Kdo je mar. Pisal je skladbe, ki so budile narodno zavest in so se ljudem priljubile, mnoge od njih so tudi ponarodele. Njegove pesmi so bile železen repertoar pevskih zborov na čitalniških večerih (Vse mine, Slovenec sem, Slovenska dežela, Slovensko dekle, Planinska roža...)

Zavzemal se je za napredek šolstva, veliko pozornosti je namenjal sadjarstvu, poljedelstvu in čebelarstvu. V šolskem muzeju v Ljubljani obstaja zapis iz šolske mape Šentjur, da je Gustav Ipavec večkrat predaval o zdravstvu, podpiral kmetijski pouk in naročal divjake in cepiče sadnega drevja, ki jih je delil šolski mladini. Znana je njegova zasluga, da je Šentjur dobil deželno kmetijsko šolo. Leto pred dokončanjem izgradnje kmetijske šole pa je Šentjur dobil štirirazredno ljudsko šolo, katere poslopje še dandanes vzbuja spoštovanje in občudovanje nad pogumom načrtovalcev in graditeljev.

Leta 1907, na svoj 76. rojstni dan, je Gustav napisal svojo poslednjo pesem. V začetku istega leta je namreč težko zbolel za vnetjem ledvic in vodenico. Večinoma se je zdravil sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip, takrat že zdravnik v Šentjurju. Veliki slovenski rodoljub, zdravnik, skladatelj in uspešen šentjurski župan je umrl 20. avgusta 1908 obdan s svojo številno družino. Šentjurčani so mu priredili slovesen pogreb in ga množično pospremili na zadnjo pot.