Benjamin Ipavec 1829-1908

Kot osmi otrok se je rodil 24. decembra leta 1829 Francu in Katarini Ipavec Benjamin. Mladi Ipavec se je odločil, da bo sledil očetovim stopinjam in postal zdravnik. Medicino je študiral na Dunaju in v Gradcu, med študijem pa se ukvarjal tudi z učenjem kompozicije in instrumentacije. Z mlajšim bratom Gustavom sta bila prava zanimivost študentske družbe. Znana sta bila kot "muzikalična" fanta in sta v svoji sobici prirejala improvizirane koncerte za prijatelje in naključne znance z univerze, vseskozi pa skrbela, da je bilo njuno kulturno delovanje prežeto z domovinsko ljubeznijo in ponosom na svoje slovenske korenine.

Po promociji za doktorja vsega zdravilstva in nastanitvi v Gradcu je Benjamin postal zelo uspešen zdravnik, kasneje celo primarij kirurškega oddelka otroške bolnišnice sv. Ane v Gracu. Bolj kot zdravnika pa ga poznamo kot skladatelja, ki je ustvaril veliko pomembnih glasbenih del in velja za osrednjo skladateljsko osebnosti ob koncu 19. stoletja na slovenskem. Napisal je štiri obsežne kantate, prvo slovensko opereto Tičnik, vrsto domoljubnih pesmi za zbore, ki so jih z velikim uspehom prepevali v čitalnicah in na ljudskih slovesnostih.

Njegovo največkrat izvedeno instrumentalno delo je Serenada za godalni orkester, pisal pa je tudi pesmi za mladino in celo plesno glasbo. V svojih poznih letih se je Benjamin posvetil samospevu in si prislužil vzdevek "slovenski Schubert". Uglasbil je pesmi velikih slovenskih pesnikov Franceta Prešerna (Nezakonska mati), Antona Aškerca (Ciganka Marija), Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova, Cvetka Golarja in mnogih drugih.

Njegov zakon s Celjanko Ano Vokaunovo je bil zelo srečen, čeprav nista imela otrok in je bila Ana več let tako bolna in zadnjih 20 let sploh ni zapuščala svojega doma. Prav svoji ženi je Benjamin Ipavec menda posvetil tudi svoje najpomembnejše in najobsežnejše delo Teharski plemiči, ki velja za prvo slovensko zgodovinsko opero. Premiera je bila izvedena leta 1892 v novem ljubljanskem Deželnem gledališču in doživela izjemno navdušenje med publiko in glasbenimi kritiki.

Po letu 1900 se je Benjamin začel vse bolj odaljevati od svojih znancev in prijateljev. Vračal se je le še v rodni Sv. Jurij. Vse do poletja 1908 se je počutil dobro, avgusta pa je izvedel za smrt svojega brata Gustava. Prenehal je skladati in se začel počasi poslavljati od sveta. Umrl je štiri mesece kasneje, 20. decembra. Pokopali so ga brez velikih besed na graškem šentlenartskem pokopališču.